O Kajkavskemu jezíku

Kajkavski je Srednjoevropski, Slavénski jezík na šteromu se spominaju i pišu Kajkavci na severu Hrvatske vre prek jezero let.1

Jedinstvo Kajkavskega jezíka i njegveh dijalektov je prvi dokazal najvažneši hrvatski lingvist i akademik Stjepan Ivšić v svojem epohalnem delu “Jezik Horvatov Kajkavcov” 1936.
Realnost Kajkavskega jezika denes potrđuju med drugemi i najvekši živuči hrvatski lingvist prof. emer. dr. sc. Josip Silić2, te poznati publicist i lingvist dr. sc. Inoslav Bešker3, i vnogi drugi lingvisti šteri su objektivni i informirani o tem nepravično marginaliziranem jeziku.

Silić čistam jasne poveda zakaj Kajkavski ima drugačkega jezičnega sistema od (nove-)štokavskoga jezika teroga imenujemo hrvatski i teroga se vučime v školi: zato kaj Kajkavski jezik ima drugačku fonologiju, morfologiju i sintaksu od (nove-)štokavskega jezika. A da Kajkavski jezik ima i drugačku akcentuaciju od (novo-)štokavskega jezika je gori spomenuti Ivšič dokazal s Temeljnom Kajkavskom Akcentuacijom.
Pri tem je važne razmeti da dijalekti Kajkavskega jezika nesu dijalekti noveštokavskoga hrvatskoga jezika (zastareli i nenavučni hrvatski edukacijski sistem vuči v temeljni školi pa do HAZU krivo da jesu – nenavučna dogma ktera se neje premenila od doba Jugoslavije!), kajti su Kajkavski dijalekti varijacije Kajkavskega jezičnega sistema, a nie noveštokavskega jezičnoga sistema. Tuo znači da su Kajkavski dijalekti del kajkavskega jezika, s varijacijam ktere nam odkrivlju dijalektologi. A Kajkavci sami tuo povedaju čez poznatu sintagmu “vsako selo drugač pripoveda“. Tuo zaprav znači da vsako selo pripoveda Kajkavski, a postoje menjše razliki v zgovoru, lokalnem idiomom i naravne v naglasku.
Detalje vam mi na oveh stran prezentirame.

Karakteristike Kajkavskega jezika su spod zlistane.

Kajkavski je jen od 3 glavna hrvatska jezíka, a njegvega progresa moreme pratiti čez 12 stoletji. Do okoli 1850. je Kajkavski bil službeni jezik Horvatske, a potlem je zamenjeni z importieranem novoštokavskem jezikom (službeno po saborskem zaključku 1861: z jugoslavenskem jezikom4).
Ta zamena je bilo kulturno, nepravično, nemoralno i jezično nedelo s terem je začela glotofagija kajkavskoga jezika od strani novoštokavskega jezika i jezična kolonizacija Kajkavcov teru imenujemo štokavizacija. Štokavizaciju i denes (2016.) sprevađaju hrvatsko Ministarstvo Znanosti, Obrazovanja i športa, HAZU i IHJJ, forsirajuč vučenje lestor službenoga hrvatskoga novoštokavskoga jezika, a negirajuč pono starešega Kajkavskega jezika. Tak se hrvatsko Ministarstvo Znanosti, Obrazovanja i športa, HAZU i IHJJ sprdaju z vredečih navučnih standardov ali i z temeljneh ljudskeh pravic Kajkavcov, ne poštujuč več Deklaraciji i Konvenciji UN-a i UNESCO-a.

No tuo kaj Kajkavski več nieje službeni jezik, naravno ne znači da je on prestal biti jezikom i da ga se nie treba vučiti v školi. Kajkavski jezik vendar ima tradiciju polno starešu od denešnjega službenoga hrvatskoga jezika i kak takov je gloavni nosítelj bogáte tradicionalne Kajkavske kulture, štera je pak jedna od najduogovečneših v Evropi s začetkom vre v 6. stoletju. Važnost Kajkavskoga jezika za kulturni identitet Kajkavcov je očivestna, kajti su v njemu kreirane i daljše se prenašaju tradicionalne Kajkavske navade, mitologija, pesme i pripovesti. V Kajkavskemu jeziku i kulturi su se sčuvali išče praslavenski elementi šterih ga več nie, ili jih ga nie v tuliki meri v drugem jezíkom i kulturam kak v Kajkavskem, akoprem vendar postoje paralele s Ukrajinskom i Ruskom tradicionalnom kulturom. Kak takov, Kajkavski jezík je od neprecenljive važnosti za kulturnu vsakojačkost nie lestor v Horvatski, nego i v Europi i širše.

Kajkavci su distinktivna kulturalna skupina čije naseljenje Kajkavske regije – Dolnje Panonije od Balatona na Izhodu do Alpi i Istre na Zahódu seže vre v 6. stoletje5 (Pannonia Inferior v Franačkim zvirom). Vse do 10. stoletja su bili menje ili več neovisni v vlastiti kneževini. Za vreme Karolingov Kajkavci su bili pod njihovem direktnem utjecajem, ali za razliku od severneših Slovencov, Kajkavci niesu bili pod direktnom vlastjum Karolingov. V 10. stoletju Kajkavci gube svoju političku samostalnost i svoju državu Kajkavsku kneževinu s središčem i prestolnicom Siskom, i dohajaju pod vlast undašnje Hrvatske (štera i soama malo potlem skup s undašnjom Kajkavskom državom dohaja pod Mađarsku vlast), ali su do denes vuspeli sčuvati svoju jedinstvenu kulturu i jezíka.

Kajkavski knjižévni jezík je polifunkcionálni, normíerani i stilistički diferencíerani idiom v čijem je temelju bil zagrebéčki gradski govor. Kajkavski jezik je funkciju standardnega jezíka6 imel na području Kajkavske regije (Slovenskoga orsaga/kesneše Kajkavske Horvatske) od druge polovíce 16. st. do sredine 19. st. Denes je Kajkavski jezik, makar nie standardni, vu’ti regiji sčuvani v govoru, ter v stoarem ali i v modérnem pisánem delom, t.j. v Kajkavski književnosti.

ISO 639-3 jezični kod za kajkavski književni jezik je kjv.
Prek tega koda se vezda more naprajti i Wikipedija na kajkavskom književnom jeziku.

Kajkavski je tradicionalni i jedini autentični jezik Kajkavcov v Kajkavski regiji v Hrvatski, gde  Alpski bregi prehajaju v Panonsku nizinu. Kajkavski jezik ima svoju osebujnu gramatiku, svoje proavopisanje, svojega sistema naglaskov – temeljnu Kajkavsku akcentuaciju7, svoje osebujne vokale – z.p. odprto e (kak Nemški ä i Francuski è), svoje diftonge i velkoga književnoga korpusa.

Karta Kajkavskega jezíka

Denes na Kajkavskem jezíku govoríju i pišu Kajkavci v Horvatski na zhodu od Pitomače v Podravini  do Čabra v Gorskom Kotru, a arhaičneh kajkavskeh govorov ga je i v Istri severno od Buzeta. Na Severu od Međimorja i Zagorja do Krapja v Posavini na jugu. Kajkavski govore i Kajkavci v Mađarski prek Mure okoli Nađkaniže, i njim je to materinjski jezik od negda. Predi se Kajkavski govoril najmenje do Virovitice na izhod, do Pakreca, i  do Hrvatske Kostajnice na jug, štera išče ima kajkavsko ime (Nova Gradiška je tak bila Gradišče, a Pakrac naravne Pakrec predi doseljenja novoštokavcov koteri su dohajali s Turkom).

Kajkavskega jezíka se išče ne vuči po školaj zarad neadekvatneh kulturnih smernici zadržaneh z Jugoslavije, no vučenje Kajkavskoga književnoga jezíka po školaj je nie lestor kulturna potreba Kajkavcov nego i temeljna ljudska pravica i kak takvo je lestor pitanje časa.
Kak smo vre povedali, do okoli 1850. leta je Kajkavski jezik bil službeni jezík v Horvatski8 a koristili su ga išče v susednim, denes slovenskim pokrajinam Prekmurju, Prlekiji, pa vse do Gradišča. Vnogem pri tem neje poznáto da se denešnji Gradiščanski jezík puno temeljí prav na Kajkavskom književnom jeziku, kajti su v Gradišču koristili knjige na kajkavskom i imeli su kajkavske plebanuše.
V Medjimorju se književni Kajkavski vučil i v dvadesetem stoletju, vse do 1918. leta, a potlem se prenašal v govoru i v knjigam. V 21. stoletju progres Kajkavskoga se nastavlja i vu virtualnem prestoru. (presterti, prestirati  -> prestor) Kajkavski jezik nieje lestor “selski jezik“, kajti noa njem su pesme i druga zverstna književna dela pisali aristokracija kak Patačič, Oršič, Zrinski, navučniki te najbolši horvatski pisci kak Krleža, Ivan Goran Kovačič i Fran Galovič, te predsednik Matice hrvatske Dragutin Domjanič. Vsem njiem je Kajkavski bil materni jezík.

1. predavanje na Zagrebečkomu Vsevučilišču 6. studenoga 1832. na Horvatskomu (= Kajkavskomu!) jeziku je deržal Matijaš Smodek.
Vzemajuč tu poviestnu činjenicu v obzir i bogatstvo kajkavskoga književnoga jezika, je tim več čudno da se v jeni službeni knjigi Zagrebečkoga Vsevučilišča Slavenska poredbena gramatika9 od Milana Mihaljevića Kajkavski književni jezik obče ne spominje, makar se spominje vnogo drugeh, neslavenskeh i zdavnja zginulih jezikov, no to pokazuje namernu marginalizaciju i negaciju Kajkavskoga jezika od stran neobjektivneh lingvistov a svedoči i o spravi navukov v Hrvatski (na Nemškem – Armutszeugnis).

ZAKAJ JE DOBRE ZNATI KAJKAVSKEGA JEZÌKA?

Kajkavski je stareši jezík od denešnjega stadardnoga hrvatskoga, i kak takov pripada nie lestor Kajkavcom i Horvatski, nego i univerzalni baštini i kulturi človečanstva.
Zakaj je Kajkavski jezík gloavni nositelj kulture Kajkavcov?
Bez Kajkavskoga nej bile jedinstvenih Medjimorskih popevki, nit Baladi Petrice Kerempuha, nit pesmi Ivana Gorana Kovačiča z Gorskiga Kotra i Frana Galoviča z Podravja, a niti Kajkavcov. Nej bilo denes Cinkušov ni njihove muzike, a kultúrna scena v Horvatski bi bila fest siromašneša! Bez Kajkavcov nej bilo niti Kajkavske Naive, jedíne autentíčne modérne horvátske likovne umetnosti priznáte i poznáte v svietu od Amerike do Japana; nej bilo Ilírskega naródnega prepóroda, i brez tega nej bilo Horvatske kakvu ju poznámo. Nej bilo Zrinskih kakve jih poznamo, jer su oni prevzeli Kajkavskega jezíka i zavzemali se za Kajkavce i razvijali se v Kajkavski regiji.
Znoanjem Kajkavskoga jezika Ti dalje prenašaš i razvijaš tu jedinstvenu tradiciju Kajkavcov, fest kreativnu i bogatu i živu i vrednu, štera se kak jedna od retkih v Evropi kontinuirano razvija vre od 6. stoletja na vetim presterom!

PREGLED RAZVOJA KAJKAVSKEGA JEZÌKA

Pervi pisani zviri na Kajkavskom se datiraju na začetek prešestnoga jezeroletja, okoli 1100. leta (Radonova Biblija10). Ime Kajkavskega jezíka je prešlo več tranziciji:

1) Slovenski (lingua Slavonica). Prvo vlastito ime, po srednjovekovni kajkavski kraljevini Slovenskem orsagu/Slovenju (latinski Sclavonia regnum)11. Do začetka 18. stoletja.
2) Horvatski –  po Horvatskom orsagu. Od začetka 18. stoletja do sredine 19. stoletja. 
3) Kajkavski. Od konca 2. polovice 19. stoletja, su se slavisti hapili tak ga imenuvati,

Za razliku od denešnjega standardnega Hrvatskega jezíka, čija je štokavska baza zvun Horvatske, Kajkavski ne spoada pod grupu štokavskih jezikov kak standarni Hrvatski, Bosanski, Černgorski i Srbski, jer mu je baza ni Novoštokavski zhodno-hercegovački. Kajkavski je drugački – spodobneši je Slovenskem, a ima i slične zvire s Čakavskim. Kak je denešnji standarni Hrvatski spodoben Černogorskem i Bosanskem, tak su Kajkavskem jako spodobni nešteri govori v Sloveniji. To je zato jer se do konca 18. stoletja Kajkavski jezik razvijal skup s govorom šteri su denes Slovenski, t.j. ti govori su bili i denes su je več spodobni Kajkavskem – to su Prekmurski, Prleški i drugi Izhódni govori v Sloveniji na granici s Kajkavskom regijom. Pelda: Futur v Kajkavskemu “ja bu(de)m pisal” se konstruira kak i v Slovenskem, Češkem, Slovačkem i Poljskem jeziku. Prosimo, poglečte spodobnost med Kajkavskom i Poljskom rečenicom:
Poznate rieči od Ljudevita von Gaya:

Išče Horvatska nie zginula – gda mi živemo
su zaprav z poznáte Poljske pesme:
Ješče Polska nie zginela – kiedy my zyjemy.

Prvi del rečenice je skoro identični v Poljskomu i Kajkavskomu, a toa spododbnost ide puno daljše od občinske spodobnosti Slavenskih jezikov. Kajkavski je po glasom i gramatiki spodoben i Slovačkomu:

Čierne oči choďte spať   (Slovački slovenski)
Černe oči hodte spat’     (Kajkavski/slovenski – korienski pisane)

Kajkavski ima svoju vlastitu akcentuaciju s 3 naglaska, svoje vokale i diftonge, svoju osebujnu sintaksu i gramatiku, po šteri se razlikuje od štokavske grupe, ali i od Slovenskoga jezika. Kajkavski nieje prevzeti v denešnji standardni Hrvatski11 jezík, kaj je i dobro, jer je tak sčuval svoje osebujnosti i karekteristike, svoju originalnost i autentičnost. Na drugu stroan je pak hudo jer se nažalost, radi inercije autoritarneh sistemov, Kajkavski išče ne vuči po školam, ali i to bu se zmenilo, kak smo vre gori povedali. Kajkavci jako imaju rad svoj jezik, govore i popevlju na njem i 150 let potlem kaj je meknuti z službene i javne upotrebe, i rada bi šteli da ga se i drugi navče, pogotovo štokavci šteri su k njim dohajali. Kajkavski je dosta heterogeni jezik s dosta svojeh dijalektov, a glavne karakteristike vseh Kajkavskeh govorov štere jih definiraju kak takve su kak sledúje:

DISTINKTIVNE KARAKTERISTIKE KAJKAVSKEGA JEZIKA

Prezentacija Kajkavskoga jezika za škole i za univerzitete, ili za se. Snimite si ju na kompjuter i pokažite ju v školi: Kajkavski – Glavne karakteristike Kajkavskoga jezika.pdf

    • zamenica KAJ (kej, kuoj)
    • osebujni 3-nagloasni sistem – Temeljna Kajkavska Akcentuacija7
    • dvogloasi / diftongi (uo, oa, ie, ..)
    • nagloasek često na predzadnjem slogu (penultu), mogúči isto na zadnjemu slogu – ultimi (bregóv, nogáj)
    • nie(ga) sibilarizacije: nie menjanja fonemov k, g, h v nominativu plurala, dativu i lokativu (ruoka → ruokinoga → nogi, svrha → svrhi). Drugem rečjum fonemi k, gh se ne menjaju v  c, z, s.
    • to je zato kajti Kajkavski jezik skup s Slovenskim, nieje imel drugu slavensku palatalizaciju, dok ju je hrvatski štokavski jezik imel.
    • deminutiv muški rod ima sufiksa -ek ili -ec
    • vnogi deminutivi su hipokoristiki – imenice štere izražavlju osečaj droagosti. Kajkavski je droagi jezík, jezik serdca (moajčica, zemlica, deklica, dečec, cujzek, kokotiček, trsek moj, tatek, japek, striček, kumek, kruhek, zajček, autek, pesek, cugek, bogek, bogec(sažaljenje prema siromašnem), sončece). Tipične za slavenske jezika kak Ruski – netipične za noveštokavske jezike.
    • v pred -u i -o (vusnica, vugurek, vuho, vulica, vu, vogel)
    • j pre samoglasnikom (jogenj, joko, jana, jembrelo, Jambrovič)
    • zjednačenost zgovora mehkoga ć i terdoga č v srednje-mehkem č
    • futur II kak v slovenskom i zahódno-slavenskem jezikom (ja bu(de)m delal Kajkavskega portala)
    • supin (fela glagolske imenice) z glagolom gibanja (idi spoat = supin vs. liepo mi je spoati = infinitiv)
    • nie ga vokativa → niti palatalizacije v deklinaciji (vuok idi v kraj!)
    • genitiv plurala muškega roda je -ov (dečecov, čuonov)
    • sčuvana razlika med Dativom, Lokativom i Instrumentalom (DLI-distinkcija)
    • plural muškega roda ima korektnega sufiksa -i (obloki, brodi, kabli), bez sufiksa -ovi
    • plural v genitivu gubi sufiksa (leta → let, krave → krav; sela → sel).
    • imperativni sufiks –ete v 2. licu plurala: Trubete!
    • sufiks v akuzativu isti za živa bitja i niežive stvoari (imaš hamra, imam rada kralja Ljudevita)
    • vnogi germanizmi (štienge, štamperlin, kukarlin, hamer, tancati, fieringe, vanjkuš, kušnuti, nor, farof, cirkva, meša, pintar, ..) za razliku od štokavskega gde prevladavlju turcizmi; nekaj menje hungarizmi (harmica, pelda, jezer/o(=1000), kinč/iti, tovariš, ..) i latinizmi (cinkuš, plebanuš, petrožil ..) svedoče o kajkavskem jeziku kak jenom Evropskem jeziku, za razliku od novoštokavskega balkanskega7.
    • v kajkavskom jeziku se jer prek šva razvil v -e za razliku od štokavskega kam je prešel va (kaj: denes, veter, pekel vs. što: danas, vjetar, pakao)
    • odperto i zaperto –e. (zaperto: dekla, mesto; odperto: ve, vezda, otec, mese).
    • odperti -e je važna distinktivna karakteristika kajkavskoga jezika. V hrvatskom edukacijskom sistem išče vuče da je to kakti dijalekt hvatskoga (štokavskega) jezika, no štokavski jeziki niemaju odpertoga -e, dok ga imaju Kajkavski i drugi evropski jeziki kak Francuski (è) i Nemški (ä).
    • več varijacij odpertosti -e. Največ jih ga je v međimorskem govoru.
    • slogodelajuče -r se često zgovarja i piše -er (černi, čerleni, cvertje)
    • sčuvana praslavenska suglasnička skupina čr- (črešnja, ali černo, červ, čerleno)
    • odperti -e v praslavenskemu sufiksu -me (ideme, očeme, živeme) vmesto –mo, veza s zahódno-slavenskem jezíkom (za peldu s Slovačkem)
    • glas –ü– vmesto -u- kak arhaična karakteristika Kajkavskeh govorov (kesneše je pak prešel v -u-, no v dosta kajkavskeh govori je ostal (vidi Vermeer)
    • najverovatneše je prehajanje –u– v –ü– na celokupnem kajkavskem području bil razlog za protetsko v– pred –u. Slovenski govori nemaju protetsko v– nit su imeli –ü-. (to kaj nešteri granični govori koteri su denes v Sloveniji imaju –ü– je dokaz da su oni originalne bili – Kajkavski:)
    • sčuvani praslavenski skup *šč (puščati)
    • praslavenski skupi *stj i *skj se manifestiraju kak -šč (proščenjeklješča, piščalka, puščatiiščem, trešče (od treska))
    • sekundarni skup stəj  je –stj (listjé, kostjú, smetjé), sekundarno zdəj  je -zdj (grozdje)
    • palatalni rj (škarje/škoar(i)je, odgovarjati, zorja, morje)
    • Kajkavski je nie “ekavski jezik
    • kajti Kajkavski ima 4 refleksa jataei, ie, e, i (breig, brieg, breg, brig13)
    • i na koncu, ogrómni kajkavski riečnik, šteroga vezda tu nemremo prezentirati (najže, pelnica, hudodelnik, vre, vezda, komaj, tijam, stopram, za ran, zorja, zutra, den, pondéljek, tor(e)k, srieda, četertek, petek, subóta, nedélja – ober čudaj cvetja večni okrepi živlenja, …)

Ovdi su karakteristike Kajkavskoga jezika štere on deli s Zahódno-Slavenskem jezikom kak Slovačkem i Češkem. Pozdravljamo od serdca i velimo velko fala onem šteri su največ pridonesli živi rieči Kajkavski – a to su vsi Bednjanci, Zagorci, Gorani, Turopoljci, Prigorci, Podravci, Medjimorci, Varaždinci, Jaska, Samoborci, Vivodinski kraj, Moslavina, Posavci, Zagrepčanci, Kajkavci prek Mure v Mađarski i vsi drugi šteri svojim govorom i spisavanjem v vsakodnevnom žitku delate na razvoju Kajkavskoga tu i vezda – delajte tak i dalje i delajte to išče več!


1) Willem Vermeer 2009The rise and fall of the kaikavian vowel system: “Kajkavian must have become identifiable as separate dialect at a remarkably early moment.”
Pazka editora: Sljedujuča korespondencija s gosponom Vermeerom je pokazala da je predhodnik denešnjega Kajkavskega bil distinktiven od govori nasljeduvani prek denešnjega Slovenskega, Čakavskega i Štokavskoga vre okoli 900 leta +/-.
2)
Josip Silić 1998: Hrvatski standardni jezik i hrvatska narječja (na Kajkavskom jeziku, Original: KOLO, Godište VIII, br. 4, zima 1998)
3) Inoslav Bešker 2015: Kajkavski je književni jezik, a ne dijalekt
4) Hrvatski ban Josip Šokčevič (zbornik radova) 2000. Zagreb – Vinkovci. 122-123.: Članak LVIII o narodnom jeziku (1861): “1. Jezik jugoslavenski trojedne kraljevine izjavljuje se ovim za savkoliki obseg trojedne kraljevine za jedino i izključivo službeni jezik u svih strukah javnoga života;”
5) Krešimir Filipec 2010: Drvena crkva u Loboru – najstarija franačka misionarska crkva u sjevernoj Hrvatskoj.
Pazka editora: Filipec govori o naseljevanju Panonskeh Slavenov do konca 6. stoletja v denešnjem kajkavskem govornem području. To se bu kesneše imenuvalo Slovenje/Slovenski orsag i stopran od 18. stoletja Horvatska – gda su Kajkavci postali (kajkavski) Hrvati. Hrvati su se tu kratko pojavili stopran v 10. stoletju – lestor da bi sami taki bili pokoreni od Vugrinov. S tem se slažu i drugi zviri. Željko Tomičić isto več ne govori o “Hrvatom” v Dolnji Panoniji kneza Ljudevita. Znači da predi 10. stoletja nemreme govoriti o “Panonski Hrvatski”, no prav ta fantazija se išče vuči v hrvatskem edukacijskem sistemu – temeljnem i srednjem školam i na vnogem akademskem institucijam. Nažalost. To je išče jen “Armutszeugnis” hrvatskega edukacijskega sistema – teri nikak da se drži vredečeh svetskeh navučneh standardov.
6) Lewis, Štebih 2004: Nazivi za vrste riječi u hrvatskome kajkavskome književnom jeziku
7) Stjepan Ivšić 1936: JAZU, Zagreb, Jezik Hrvata Kajkavaca
8) Gerhard Neweklovsky 2006: Die südslawische Region / The South-Slavic area, Sociolinguistics: An International Handbook of the Science of language and society, Vol. 3, 2nd edition, Editor Ulrich Ammon, 2006. URL: http://books.google.hr/books? id=LMZm0w0k1c4C&pg=PA1824&source=gbs_toc_r&cad=4#v=onepage&q&f=false . Autor govori i o klasifikaciji noveštokavskega jezika kak balkanskega jezika.
9) Milan Mihaljević 2002: Slavenska poredbena gramatika, 1. del. Školska knjiga, Zagreb. Negativna pelda kak se dela na negiranju Kajkavskoga jezika prek državnih institucij, a protu navučnih standardov.
10) Josip Hamm 1952: Glose u Radonovoj bibliji, Slovo: časopis Staroslavenskoga instituta, No.1, Rujen 1952;
Pazka editora: O Radonovi Bibliji se poveda i na hr-wikipediji, no nekorektno (čega je hr-wikipedija preveč puna, ne derži se internacionalneh akademskih standardov) se govori da bi Radonova Biblija bila pervi spomenik Hrvatskoga (=štokavskoga) jezika, a gda je išče Hamm dokazal da je to pervi pisani dokument Kajkavskega jezika, i če znoame da je v Zagrebu do konca 19. stoletja kontinuirano autentični jezik bil Kajkavski, uonda je ta tverdnja odprilike ozbiljna kuliko i tverdnja da je Radonovu bibliju napisal Njegoš.
11) Stanko Andrić, Hrvatski institut za povijest: Slavonija.
O Kajkavskem kraljestvu Slovenju ili Slovenskemu orsagu na području Zagrebečke biškupije kak nasljedniku države Kneza Ljudevita.
12) Bečki sporazum 1850: Tri predstavnika z Horvatske (jen feudalec – Kukuljevič, i dva reprezentanta građanstva – Mažuranič i vlah Demeter) su podpisali skup s izaslanikom Slovenije i Srbije (Vukom Karađičom), bez da bi se gledele pravice Kajkavcov, da bu temelj novega srbsko-horvatskoga jezika “južno nariečje” (istočnohercegovačko), i da se vut’ jezik nebudu mešala druga nariečja. Tak je v Severnu Horvatsku, potlem Latinskoga i Nemškoga pak dopeljani jeden stranjski jezik, no ov put zvun zahódno-evropske tradicije. V Slavoniji je postojalo štokavsko narječje, al i to je bilo drugačko od istočnoherc. – bilo je ikavsko. Tega sporazuma je v delo sprevel deklarirani velkosrbin Đuro Daničič šteri je dobil zadaču od JAZU/HAZU naj napiše prvi srbsko-hrvatski riečnik, kaj je i napravil a v njega ni rieči Kajkavske ni vzel. Potlem su išče Horvatski Vukovci druge spodobnosti z Kajkavskim meknuli z novega štokavskoga jezika. Rieči štere su jim falile su posuđivali z Ruskoga i Češkoga. Razlog za posuđivanje je bil tie kaj je Štokavski  nie bil zevsema funkcionalni jezik kak Kajkavski, kajti mu je v puno domen kak v poslu, medicini, navukaj, filozofiji i umetnosti falilo rieč i terminov zarad nepostojanja tradicije na tem područjom.
Zvir: http://en.wikipedia.org/wiki/Vienna_Literary_Agreement
13) Kajkavski Ikavski govor šteri ima refleks jata “i” okoli Žumberka i Sutle je autentični govor Kajkavcov i bil je autentični Kajkavski / kontaktni govor predi neg su se ti govorniki doselili na Žumberak.
Zviri: http://hr.metapedia.org/wiki/Kajkavska_ikavica
Jozić, Virč, 2009:Kajkavski ikavski govor Hrebine i kajkavski ekavski govor Kupljenova – Fonološke usporednice, Filologija, No. 53.